Nauči svoje otroke, kako ljubiti. In prav tako, kdaj naj kljub ljubezni do nekoga rešijo svoje lastno Srce. Tega nihče ne pokaže, ne nauči. Vsi vztrajamo, ko boli, ko ni spoštovanja, sreče; otroke prav tako učimo, da počnejo točno to. Da se za ljubezen borijo, trudijo, zapustijo. A to ni ljubezen. Ljubezen ne pomeni vedno ostati. Ljubezen pomeni izbrati sebe, ko nekoga ne občutimo več kot dobrega za svoje Srce. Naj otroci to spoznajo. Vidijo. Začutijo. Naj ostanejo svobodni. Naj se imajo radi. Naj vedo, da je pomembno skrbeti zase, da se razumejo, da so nežni s sabo; naj vedo, kaj vse je življenje. Da je bolečina in je sreča, a da vedno lahko prižgejo svoje luči. Da je ljubezen vedno prisotna, ko si želiš dobro za vse, četudi to pomeni, da se od nečesa ali nekoga umakneš, ker ne prinaša več veselja. Miru. Sreče. Ljudje smo bitja odnosov. Socialna bitja smo. Se družimo. Delimo sebe. Nenehno. Potrebujemo ljubezen. A ne na način, da zapuščamo sebe; a ne na način, da uničujemo svoje življenje. Normalno je, da odideš na nove poti, ko ti stare ne prinašajo več miru in sreče. Normalno je, da se dva prenehata ljubiti. Ko ni več luči v odnosu. Normalno je, da se zaradi ljubezni, prijateljstva in obojestranskega truda za odnos skupaj z nekom potrudimo. A se pri tem dobro počutimo. Počutimo se ljubljene tudi takrat, ko je težko. Nauči svoje otroke, kako si sneti masko. Kako kljub strahu pokazati, kako jim je čutiti. Kako ljubiti, ko je težko, kako ljubiti sebe in druge in ustvariti toplejši, nežnejši svet, v katerem se bodo počutili varni, ker se bodo imeli radi. Ker bodo poskrbeli za svoje nasmehe, za svoje Srce. Naj se znajo objeti v solzah, naj izpustijo, ko jih nekaj bolj boli kot osreči. Stori to ti, tako jih naučiš. Dejanja so pomembna, besede niso dovolj.
Starševske veščine.
Pomoč pri povezovanju z otrokom.
Sočutje, pozornost in prisotnost, reševanje težav, pogovor, zaupanje, postavljanje mej, pomoč pri odvisnostih

“Nikdar nisi prestar za skok v lužo, pihanje balonov,
nikdar nisi prestar za brezskrbno srečo.”